DEBELA ČIKAŠKA ALI TANKA ITALIJANSKA

Debela čikaška ali tanka italijanska

Kulinarika posamezne države in način kuhanja sta povezana z geografsko lego, rodovitnostjo pokrajine, z zgodovinskim ozadjem in migracijami. Italijani na primer so zelo ponosni na svojo hrano in izjemno občutljivi glede raznoraznih variacij njihovih tradicionalnih jedi. Na drugi strani pa imamo Američane, ki bodo skombinirali vse mogoče sestavine in jedi, da bo le čim več sira, slanine in sladkorja. Stili kuhanja po svetu so zato zelo zanimivi in povedo veliko o narodu in o posamezni državi.

 

Okusi Slovenije

Slovenska kulinarika je razgibana kot slovensko ozemlje. V knjigi Slovenska kuhinja (1996) razlagajo, da bi meje različnih kuhinj lahko potegnili po narečnih območjih. Kljub sicer rodovitnem območju sta v preteklosti na slovenskih mizah prevladovala krompir in zelje, kar se odraža v tradicionalni kulinariki. Vendar pa je praktično pri vsakem kosilu nujna solata – v gostilnah običajno mešana, doma pa tista, ki je primerna sezoni. Ob tem pa se pozna razlika, da jo Štajerci raje začinimo z bučnim oljem, medtem ko je na Primorskem pogosteje pojavi oljčno.

 

La viva France

Ena izmed najbolj poznanih svetovnih prestolnic vrhunske kulinarike je Francija, kjer lahko zaradi geografske raznolikosti najdemo pravo pestrost jedi. V Provansi, kjer je podnebje toplejše, lahko uživamo v vrhunskem oljčnem olju in odlično pripravljenih zelenjavnih jedeh, kot je na primer ratauile. Obalni kraji so znani tudi po številnih ribjih jedeh (solata Nicoise), medtem ko se lahko pokrajina Champagne pohvali s šampanjcem in divjačinskimi jedmi.

 

Zraven dobro poznanih francoskih vin se postavljajo tudi s siri in odličnimi mlečnimi izdelki, kot je na primer maslo, ki ga zelo pogosto uporabljajo pri peki in kuhi. Gotovo poznate maslene francoske rogljičke in pa na verjetno najbolj poznan pekovski izdelek, po katerem slovi Francija – francoski kruh, ki je na zunaj še posebej hrustljav, na noter pa izjemno mehak in okusen. V grobem bi lahko trdila, da če ste na dieti in če imate radi bolj lahke jedi, raje posezite po drugi kulinariki.

 

Konservativni z razlogom

Za Italijane ni večjega greha, kot pa da namesto pancete in jajčnega rumenjaka v špagete carbonara daš slanino in smetano. Ali smetana v tiramisuju! Boljše da opustiš kuharijo, kot pa da si privoščiš kaj od zgoraj navedenega! Ja, kar se tiče hrane, so zahodni sosedje občutljivi in  a iskreno povedano imajo razlog za to. Njihova kulinarika je dobro poznana po celem svetu, saj  ga ni človeka, ki še ni slišal za pico ali poskusil testenin. Kulinarika, temelječa na mediteranski kuhinji vsebuje ogromno zelenjave in relativno malo mesa, ob tem pa je vsakodnevna sestavina oljčno olje. Jedi so sestavljene iz relativno malo, a kvalitetnih sestavin in temeljijo na preverjenih okusih. So preproste, ampak neverjetno okusne. Če je nekaj dobro, ne vidijo razloga, zakaj bi to spreminjal. 

 

Ker je njihova hrana tako okusna, so jo hitro posvojili po celem svetu in nastalo je pravo morje jedi, ki bi naj bile avtentične, toda če bi jih naročili v Italiji, bi vas najverjetneje poslali iz restavracije. Američani obožujejo npr. »pasta Alfredo« - testenine s piščancem, brokolijem in smetanovo omako ali pa »chicken parm«  - piščančja prsa oblita s paradižnikovo omako in gratinirana s parmezanom, da o »avtentičnih penne ala vodka« sploh ne govorimo – od kdaj bi Italijani naj bili poznani po vodki, ne vem.

 

Potrebno je razjasniti, da so naštete jedi italijansko-ameriške, ki so se jih domislili italijanski priseljenci v Ameriki in da večina Američanov živi v veliki zmoti, ko so prepričani, da jedo avtentične italijanske jedi. Seveda je izbira jedi in stil kuhanja prepuščen posamezniku,  vendar pazljivo pri širjenju napačnih informacij o tradicionalnosti neke jedi, sploh, če prebivalci o njej niso slišali ničesar, kej šele, da bi jo dejansko pripravili.

 

Odprti in močno podkrepljeni Angleži

V Veliki Britaniji lahko vidimo vpliv kulinarik iz celega sveta. Indijsko restavracijo in priljubljen kari arabski falafel in različne tradicionalne jedi iz vseh koncev lahko najdemo na vsakem koraku in kar se tiče preizkušanja novih jedi, so zelo odprti, kar je poudaril že Jamie Oliver v oddaji, ko je potoval po Italiji.

 

V angleški kulinariki lahko najdemo bolj ali manj same krepke jedi. Osrednji dokaz je gotovo tradicionalni angleški zajtrk, ki je sestavljen iz jajc, fižola, krompirja, krvavic, popečenega kruhka z maslom, slanine, gob in paradižnika. Niti slučajno pa se ne konča s krepkim zajtrkom, saj tudi za kosilo in večerjo jedo kalorično bogate jedi kot so pastirska pita (jed narejena iz mletega mesa in gratinirana s pire krompirjem), tradicionalna pečenka in yorkshirski puding in tako dalje. Od mesa najpogosteje uživajo goveje meso. Zanimivo pa je, da je njihova značilna jed »fish and cihps« prepoznana kot hrana revežev – ribe so namreč v povojnem času jedli kot poceni nadomestek mesa.

 

Če spremljate recepte različnih kuharjev in slaščičarjev boste hitro opazili razliko med angleškimi in ameriškimi biskviti. Angleži prav tako kot Francozi uporabljajo veliko masla. Njihov najbolj prepoznan biskvit, Victoria sponge, je sestavljen iz enakega dela masla, sladkorja, moke in jajc, medtem ko Američani v svoje pecivo pogosteje dodajajo olje. Zaradi kolonializma in vpliva Britanije lahko najdemo njihove jedi tudi drugod po svetu. V Avstraliji tako najdemo jedi, ki so v osnovi podobne britanskim, ampak imajo lokalni pridih.

 

Jedo Balkanci samo čevape?

Bosanska kuhinja ne temelji samo na mesu in čevapčičih, ki so pri nas morda res najbolj prepoznani. Kar nekaj njihovih tradicionalnih jedi je dejansko brezmesnih. Razne pite, sirnica, krompiruša in zelenjadnica, so narejene brez mesa, prav tako njihovi »uštipici«, ocvrto testo, postreženo z ajvarjem, feto in čebulo. No, ampak ne moremo reči, da je njihova hrana zdrava, ker vsebuje ogromne količine olja in bele moke, opazimo pa lahko tudi vpliv muslimanske kuhinje, saj zraven kave obvezno postrežejo ratluk, prepoznani so pa tudi po baklavi, izjemno sladki sladici iz vlečenega testa, oreščkov in sladkornega sirupa.

 

Tudi Srbi ne jedo cele dneve beograjskih čevapčičev. Njihovo podnebje jim omogoča dostop do sadja in zelenjave, opazimo pa lahko tudi vpliv madžarske kuhinje, pišejo na spletni strani Siol v članku Kulinarično potovanje skozi Srbijo. Sataraš je poznan tako v Madžarskem kot tudi v Srbiji. Dobro je poznana tudi šopska solata, ki po svoji sestavi spominja na grško, je pa dobro poznana tu v Makedoniji.

 

Močno začinjena in brez mesa

Indijski stil kuhanja se od evropskega bistveno razlikuje. Prva razlika je, da ne uporabljajo česna, pora in čebule, saj bi le ta naj vzbujala strast v smislu jeze in agresivnosti, kar se pa ne sklada z njihovo vero. Njihove jedi vsebujejo ogromno zelenjave in mlečnih izdelkov kot so jogurt, panir (indijski sir) in prečiščeno maslo ali ghee. Vse mlečne izdelke pogosto pripravijo kar sveže, saj bi tako naj ohranile energijo in kvaliteto, razlaga Adiradža dasa v knjigi Krišnova kuhinja. Indijska kuhinja velja za eno izmed najbolj zdravih kuhinj na svetu. Uporabljajo ogromno različnih celih začimb, ki jih toplotno obdelajo ali na gheeju ali pa na suhi ponvi, ter zmeljejo v možnarju. Njihove jedi vsebujejo veliko riža in lečne juhe oziroma omake (dal), zelenjavne jedi in nekvašenih kruhkov (najbolj prepoznani so gotovo čapatiji).

 

Falafel, makluba in humus

Arabci pri kuhanju uporabljajo veliko zelenjave, pogosto jedo tudi različne jedi iz čičerike. Po svetu sta najbolj prepoznana humus (čičerikin namaz) ali pa falafel (polpet iz čičerike in začimb), ki ga najdemo po večini večjih mest po svetu zraven kebaba in burgerjev.  Od mesa najpogosteje jedo kurje meso ali pa ovčetino. Mleka in mlečnih izdelkov se le redko poslužujejo, v njihovi priljubljeni sladici »knafih« pa lahko najdemo kozji sir. Tudi Arabci imajo svojo verzijo ploščatega kruha, bolj prepoznanega kot »hobes«, ki se peče na velikih glinenih loncih in se ga lahko razpre ter napolni s priljubljenim nadevom. Njihove sladice so zelo sladke in temeljijo na oreščkih in sladkornem sirupu.

 

Kapitalizem in izkoriščanje na krožniku

Vsesplošna globalizacija je privedla do mešanja različnih vplivov iz celega sveta na ameriško kulinariko. Uvoz sužnjev, priseljevanje migrantov, ki so prišli čez lužo iskati boljše življenje in vzpon kapitalizma so pomembni dejavniki, ki so vplivali na razvoj ameriške kulinarike. Trg, ki je temeljil na izkoriščanju delavcev, dolgem delovniku in posledično pomanjkanju časa za kvalitetno prehrano je prinesel mikrovalovko in s tem ogromne količine že pripravljenih jedi, ki se jih Američani ne sramujejo pripraviti. Od raznoraznih zamrznjenih pic in »mac and cheese-ov«, do že pripravljenih suhih sestavin za biskvite. Američane bi, prav zaradi hitrega tempa življenja, lahko proglasili za kralje ulične hitre hrane (fast food).

Vidimo lahko, da za navdih res jemljejo tuje jedi, npr. italijanske, ampak jih pripravijo po svoje. So nasprotniki načela »več je manj«, kar lahko dokažemo s slavno čikaško pico. Da o barvnih kosmičih in debelih ameriških palačinkah z obilico javorjevega sirupa za zajtrk sploh ne govorimo. Ni naključje, da veljajo za najbolj debel narod na svetu. Priznam, da so njihovi rjavčki (brownie) res dobri, prav tako piškoti s čokoladnimi koščki (chocolate chip cookine) in sirova torta (New York style cheeseckae). Ampak vzeti je potrebno na znanje, da njihove sladice vsebujejo ogromne količine sladkorja, tako da velja količino sladkorja skrčiti vsaj na polovico.

 

Na drugi strani se pa kot odziv na ta nezdrav stil kuhanja pojavlja drug ekstrem - vse more biti super zdravo, vegansko, presno in z vsakim »ponaredkom« moraš biti zadovoljen in se pretvarjati da je dobro in da je še boljše od originala. Tako lahko najdemo ogromno receptov za pice iz cvetače, kvinojo, »buda bowl«, burgerje iz avokada in solate in še bi lahko naštevali. Irski kuhar Donal Skehan je v enem izmed svojih posnetkov povedal, da lahko v Kaliforniji najdeš ogromno organskih že pripravljenih jedi, ker je to trenutno pač in. 

Koliko kuharjev, toliko stilov

Na koncu je potrebno omeniti, da ima vsaka država, mesto, vas, hiša in kuhar svoj slog kuhanja. Je pa res, da če poznamo zgodovinsko ozadje, podnebje in rodovitnost posameznega območja, lahko opazimo določene jedi in sestavine, ki se pogosto pojavljajo na krožnikih. Kuharsko znanje se najpogosteje prenaša iz roda v rod, kar pomeni, da se nekatere stvari ohranijo, nekatere pa izginejo. Prav to prenašanje znanja iz ust do ust, daje kuhanju poseben čar, saj odraža kulturo družbe in individualnost posameznika.